V času gospodarske krize smo dočakali cenejšo energijo. Županske funkcije pa v tem istem času postajajo vse bolj – cenene. Daljša se vrsta obsojenih ali kako drugače procesuiranih županov, nihče od njih pa o odstopu ne razmišlja. Z obsojenim županom na funkciji je seveda razvrednotena sama funkcija. In kaj je skupnega energetiki ter županom?
Obstoj obojih je odvisen od volje in izbire državljanov – kot odjemalcev energije in kot (potencialnih) volivcev. Na ravnanja obojih (torej energetskih podjetij in županov) so državljani zelo pozorni, saj odločitve enih in drugih vplivajo na kvaliteto njihovega življenja. Prav tako oboji upravljajo z našim denarjem. Prvim ceno skoraj vsakodnevno diktira trg ponudbe in povpraševanja, sprejemljivost »cene« drugih pa se na vsaka štiri leta vrednoti na volitvah. Ali če poenostavimo – oboji so odvisni od cene, ki so jo za njihove »storitve« pripravljeni »plačati« odjemalci, v primeru županov državljani.
Medtem ko se energetska podjetja soočajo s konkurenco, vedno novimi ponudniki, kar naj bi praviloma vplivalo na znižanje cen, se župani vedejo, kot da konkurence ni, kandidati na mno-gih volitvah vedno isti, aktivno državljanstvo pa – ob vse večji apatiji – le pobožna želja.
Zgledu znižanja cen električne energije v strahu pred izgubo odjemalcev sledijo skoraj vsi ostali ponudniki, torej energetski trg deluje. Dovolj je že en sam ponudnik z nepričakovano odločitvijo – »vzor«, ki ostalim ne dopušča razmišljanja, ali se splača slediti ali ne. Odgovor je znan že vnaprej – če ne bi sledili, bi jih odjemalci »kaznovali« s prekinitvijo naročnine. Zakaj se torej v nekaterih občinah volivci vsakič znova naročijo na »storitve« istega župana, tudi če je obdolžen ali celo že obsojen? Ali drugače, župani v Sloveniji imajo pač veliko srečo, da imajo njihovi volivci kratek spomin in do uveljavljanja politične odgovornosti na volitvah skorajda ne pride. Za nedelovanje tega »trga« političnih kandidatov in njegove posledice smo soodgovorni tudi državljani, ki ne izrabimo niti obstoječih možnosti. Spremljanje županovega dela, izvajanje javnega pritiska ter udeležba na volitvah z izdajo »poštenega« računa, na katerem morata biti najpomembnejši »postavki« osebna integriteta in delo v korist skupnosti. Pomislite na to, ko boste naslednjič plačevali višje stroške komunalnih storitev, vrtcev, parkirnin … in se poskušajte spomniti, ali je v vaši občini že bil izražen sum ali ugotovljena nepravilnost (Računskega sodišča, Komisije za preprečevanje korupcije …) glede razpolaganja z javnim premoženjem. Luknje, ki nastajajo v javnih financah zaradi kršitev dolžnega ravnanja, na koncu vedno plačamo davkoplačevalci sami. Vaš glas na volitvah je tudi glas o teh zadevah.
Kakšne račune bodo ob naslednjih volitvah volivci izstavili županom Komende, Trebnjega, Ljubljane, Maribora, Kopra, (sedaj že bivšega župana) Tržiča ter najnovejših primerov županov Žužemberka in Mute, še ne vemo. Kot kaže zaenkrat, pa očitno nihče izmed njih ne čuti odgovornosti, da bi bil »vzor« in s svojim odstopom – ne glede na to, da jih obstoječa zakonodaja k temu v tem trenutku še ne zavezuje – pokazal spoštovanje do funkcije, ki jo opravlja in mu je bila zaupana od volivcev. Zaradi tega je izjava državnega sekretarja Helmuta Hartmana, ki je na zadnji seji državnega zbora na opozorila komisije o pomanjkanju varovalk v pred-logu zakona o stvarnem premoženju dejal, »da se je zakonodajalec osredotočil na to, da tudi na občinah oziroma v lokalnih skupnostih ljudje delu-jejo s pozitivnim nameni«, še toliko bolj zaskrbljujoča.
Ker se tovrstno neprevzemavanje odgovornosti lokalnih funkcionarjev ne sme nadaljevati, je komisija zakonodajalcu predlagala, strokovno javnost pa pozvala k sodelovanju pri oblikovanju normativne ureditve, ki bi v primerih grobih kršitev etičnih standardov in integritete funkcije omogočila »odstop« oziroma razrešitev takega funkcionarja.
Trenutno je namreč lažje odvzeti funkcijo predsedniku države kot pa županu; pravzaprav je župana za čas trajanja mandata skoraj nemogoče odstaviti. To pravno praznino je potrebno odpraviti, sicer lahko v primeru občinskih funkcionarjev govorimo le o funkciji – brez odgovornosti za njeno opravljanje.
V razmislek volivcem za konec še rek Leonarda da Vincija, ki je dejal, da »kdor hudobije ne kaznuje, jo podpira«. In če je Goethejeve poslednje besede »Več luči!« razumeti, da veljajo za izpoved humanista, ki svetu želi več svetlobe in razuma (povzeto po Jurij Gustinčič, Pasti besed, Mladina, 17. 5. 2004), smo vsaj pri svetlobi ob »cenejši elektriki« na dobri poti, ceno političnim funkcijam pa smo že uspešno znižali.
Natalija Drnovšek