Po obravnavi odgovora dr. Lovra Šturma je Komisija na seji 2. 2. 2012 soglasno sprejela naslednje ugotovitve o konkretnem primeru:
Komisija ocenjuje, da na podlagi prejetih pojasnil in mnenj dr. Lovra Šturma in mag. Matevža Krivica v konkretnem primeru ni potreb po spremembi osnutka zaključnih ugotovitev komisije v delu, ki prikazuje dejansko stanje v tem primeru. Kar se tiče ocene dejanskega stanja, pa komisija glede na navedbe v odgovoru izpostavlja naslednje KONČNE UGOTOVITVE O KONKRETNEM PRIMERU:
- Minister za pravosodje dr. Lovro Šturm je bil ob doslednem spoštovanju določb ZKP (čl. 530) in ZUP (čl. 222) dolžan sprejeti odločitev o (ne)izročitvi IME PRIIMEK Republiki Srbiji. Minister pa od 11. 5. 2007 (takrat je ministrstvo od Okrožnega sodišča v Kranju prejelo dokumentacijo, iz katere je bilo razvidno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev PRIIMEK tuji državi) pa do izteka mandata ministra 21. 8. 2008, o zadevi ni odločil. Tovrstni postopki se na ministrstvu za pravosodje vodijo kot enostavnejši postopki po ZUP in se v njih odloča v mesecu dni. Ministrovo ravnanje v tem primeru je odstopalo od utečenih postopkov v takšnih primerih, na to pa je bil s strani strokovne službe večkrat opozorjen. Ministrovo ravnanje je zato ustvarilo videz arbitrarnosti, v strogo pravnem smislu pa je pomenilo kršitev dolžnega ravnanja, kot ga predvidevata ZKP in ZUP.
Komisija pri tem ni potrdila, da bi do kršitve dolžnega ravnanja prišlo zaradi zagotovitve koristi v smislu definicije korupcije po prvem odstavku 4. člena ZIntPK.
Ne glede na navedeno pa komisija meni, da bi v obravnavanem primeru dr. Lovro Šturm kot minister za pravosodje moral spoštovati določila ZKP in ZUP ter hkrati slediti priporočilom/opozorilom strokovne službe ministrstva. Minister se je na opozorila strokovne službe najprej odzval s pojasnilom, da odločitve ne bo sprejel do odločitve Ustavnega sodišča RS, po odločitvi USRS pa je navajal, da odločitve ne bo sprejel do odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. Pri tem minister dr. Lovro Šturm svoje odločitve nikoli ni podrobneje utemeljil ali pojasnil.
Če je imel minister v konkretnem primeru utemeljene razloge, zaradi katerih se je odločil, da ne bo sledil zakonski normi, bi jih bil dolžan – zaradi zaščite integritete delovanja ministrstva – strokovni službi podrobno vsebinsko pojasniti. Strokovni službi je bilo pojasnjeno zgolj, da je minister nekdanji ustavni sodnik in nekdanji predsednik ustavnega sodišča, kar ni vsebinska pojasnitev.
Minister bi moral – najmanj navznoter (ministrstvo), po potrebi pa tudi navzven (splošna javnost) – svoje ravnanje pojasniti oziroma vsebinsko utemeljiti razloge, zakaj ne ravna strogo po črki zakona. S tem bi svojo odločitev, da ne sprejme odločitve o izročitvi IME PRIIMEK, napravil transparentno in zanjo prevzel odgovornost, kar je pričakovano ravnanje najvišjih funkcionarjev izvršilne oblasti v državi. Tako pa je ravnanje ministra ostalo nepojasnjeno in netransparentno, kar v prvi vrsti negativno vpliva na zaupanje strokovnih služb ministrstva v objektivnost in nepristranskost predstojnika, s tem pa postane ogrožena integriteta ministrstva v celoti.
Poleg tega se komisija v nadaljevanju opredeljuje le še do navedb o zakonitem ravnanju dr. Lovra Šturma (iz odgovora na osnutek ugotovitev Komisije) in sicer v delu, ki zadeva t. i. pogojno pravnomočnost. Odločbi Ustavnega sodišča Republiki Sloveniji št. Up 44-98, z dne 13. 10. 1999 in Up-373/00, z dne 22. 2. 2001, na kateri se sklicuje dr. Lovro Šturm, obravnavata primera o razveljaviti oziroma odpravi sodne in upravne odločbe potem, ko je bil zakon, na katerega sta se opirali ti odločitvi, razveljavljen. V primeru IME PRIIMEK pa ne moremo govoriti o takšnem dejanskem stanju. Zoper pravnomočno odločitev Vrhovnega sodišča RSje bila sicer vložena pravočasna ustavna pritožba, vendar pa ne gre za morebitno učinkovanje na že pravnomočno urejeno pravno razmerje, saj v okviru reševanja ustavne pritožbe zakon ali del zakona ni bil razveljavljen, niti ni bil razveljavljen v okviru reševanja morebitne druge ustavne pritožbe. Kot pa je že omenjeno, v primeru IME PRIIMEK ustavne pritožbe Ustavno sodišče RS ni sprejelo v obravnavo.
