Ravnanje uradne osebe občine, ki pri prodaji premičnega premoženja enega svojih javnih zavodov objavi javno dražbo in med njo iz prodaje izvzame kuhinjsko opremo, ki je eden od predmetov prodaje, z namenom da jo podari drugemu subjektu, ravna s premičnim premoženjem v nasprotju z veljavno zakonodajo, s čimer drug subjekt pridobi neupravičeno korist, predstavlja kršitev dolžnega ravnanja in ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor. Ravnanje vodje dražbe, ki predmet javne dražbe proda predsedniku “komisije za prodajo občinskega premičnega premoženja” tega zavoda, s čimer predsednik navedene komisije v nasprotju z veljavno zakonodajo pridobi neupravičeno korist, predstavlja kršitev dolžnega ravnanja in ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.
Na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) je Komisija za preprečevanje korupcije na seji dne 1.4.2010 sprejela naslednje:
Načelno mnenje številka 199
- Ravnanje uradne osebe občine, ki pri prodaji premičnega premoženja enega svojih javnih zavodov objavi javno dražbo in med njo iz prodaje izvzame kuhinjsko opremo, ki je eden od predmetov prodaje, z namenom da jo podari drugemu subjektu, ravna s premičnim premoženjem v nasprotju z veljavno zakonodajo, s čimer drug subjekt pridobi neupravičeno korist, predstavlja kršitev dolžnega ravnanja in ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.
- Ravnanje vodje dražbe, ki predmet javne dražbe proda predsedniku “komisije za prodajo občinskega premičnega premoženja” tega zavoda, s čimer predsednik navedene komisije v nasprotju z veljavno zakonodajo pridobi neupravičeno korist, predstavlja kršitev dolžnega ravnanja in ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.
Obrazložitev
Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je v mesecu januarju 2010 prejela anonimno prijavo o sumu korupcije oziroma kršitvi dolžnega ravnanja uradne osebe občine, ki naj bi pri prodaji premičnin starega vrtca uporabila metodo prodaje v smislu Zakona o stvarnem premoženju, države, pokrajin in občin (Uradni list RS, št. 14/07, 55/09, v nadaljevanju: ZSPDPO) ter podzakonskega predpisa Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uradni list RS, št. 84/07 in spremembe, v nadaljevanju: Uredba), in sicer javno dražbo, a je sam postopek prodaje premičnin vodila v nasprotju z navedenima predpisoma. Komisija je prijavo sprejela v obravnavo in zaprosila občino za ustrezno dokumentacijo in pojasnilo. Na podlagi zbranega gradiva se je Komisija do opisanega ravnanja uradne osebe občine in vodje dražbe opredelila tako, kot je navedeno v izreku načelnega mnenja.
Pristojnost Komisije, da daje načelna mnenja, določa 18. člen ZPKor. Natančneje jo ureja Poslovnik komisije, ki v 1. alineji 13. člena določa, da komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor. Definicija korupcije je razvidna iz 3. alineje 2. člena ZPKor, po katerem je “korupcija” vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi posredno ali neposredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.
Poslovnik komisije v drugem odstavku 13. člena določa, da načelna mnenja o korupciji nimajo pravnih ali materialnih posledic. Načelna mnenja niso ne splošni in ne konkretni pravni akt, s katerimi se sicer odloča o pravicah in dolžnosti posameznikov, pač pa le zakonita metoda preprečevanja korupcije, s katero Komisija ne odloča o odgovornosti udeleženih oseb, fizičnih ali pravnih, ampak v načelnih mnenjih ugotavlja dejansko stanje, ki ga nato primerja s pravili dolžnega ravnanja in zakonsko definicijo korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor. Načelna mnenja so le neobvezne smernice, po katerih lahko nedoločeno število nedoločenih subjektov prostovoljno usmerja svoje vedenje in ravnanje, da se na ta način izognejo tveganjem korupcije. To je tudi glavni namen zakonodajalca v ZPKor, ki terja pravočasno odkrivanje, preprečevanje in obvladovanje tveganj, ne le čakanje na nastanek in posledice korupcije. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-57/06 ugotavlja, da preprečevanje korupcije izhaja neposredno iz temeljev pravne države. Zato morajo tudi načelna mnenja o korupciji poleg konkretnih določb upoštevati temeljna načela pravne države, njena vrednostna (etična) merila in pravni red kot celoto.
Upravljavec stvarnega premoženja, v konkretnem primeru je to občina, je odgovoren za izvedbo pravilnega in zakonitega postopka razpolaganja s stvarnim premoženjem v skladu z ZSPDPO ter Uredbo.
Na podlagi vpogleda v prejeto dokumentacijo je bilo ugotovljeno, da je župan občine dne 23. 04. 2009 imenoval “komisijo za prodajo občinskega stvarnega premoženja starega vrtca”. Naloge te komisije so bile priprava celotnega postopka vodenja prodaje, izbira postopka prodaje, priprava izklicne cene opreme, vodenje postopka prodaje in likvidacija, ter izločitev osnovnih sredstev. Iz navedenega sledi, da je cenitev predmetov opravila komisija sama in ne cenilec, kar je skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSPDPO. Komisija za preprečevanje korupcije se ni pristojna izrekati o ustreznosti izvedene cenitve oziroma o oblikovanju izklicne cene premičnin, ki so namenjene prodaji na javni dražbi, vendar na podlagi dokumenta, s katerim razpolaga, sumi, da pri izvedbi javne dražbe občina ni sledila načelu gospodarnosti. Iz dopisa, ki ga je župan posredoval policiji v zvezi s krajo treh premičnin vrtca (ki so bile prodane na javni dražbi), in sicer pomivalnega korita, predalčnika in univerzalnega stroja izhaja, da je ocenjena vrednost navedenih premičnin cca. 2.000,00 EUR, medtem ko je “komisija za prodajo občinskega premičnega premoženja starega vrtca” te iste premičnine za namen prodaje na javni dražbi ocenila bistveno pod ocenjeno vrednostjo župana, zgolj za primerjavo: ocenjena vrednost oz. izklicna cena pomivalnega korita na javni dražbi je znašala 20,00 EUR, univerzalnega kuhinjskega stroja pa 100,00 EUR. Zaradi navedenega, je Komisija zadevo v tem delu zaradi suma negospodarnega ravnanja občine, odstopila v reševanje Računskemu sodišču RS.
Javna dražba je bila izvedena 26. 06. 2009 in iz samega Zapisnika javne dražbe (prodaja inventarja starega vrtca) je razvidno, da je tik pred začetkom oklica začetka javne dražbe, natančneje po uvodnem pozdravu in predstavitvi komisije, do vodje dražbe pristopil predsednik komisije za prodajo in mu podal svoj GSM telefon s pojasnilom, da želi z njim govoriti župan. Slednji je vodjo dražbe seznanil, da se je odločil kuhinjsko opremo podariti Gasilski zvezi za potrebe gasilskih društev. Kaj sodi v sklop opreme kuhinje ni znal definirati. Na podlagi tega dejstva je predsednik komisije za prodajo vodjo dražbe sproti seznanjal, kaj naj bi sodilo v sklop kuhinjske opreme. Omenjeno izvzetje premičnin iz javne dražbe med samo javno dražbo je izzvalo veliko ogorčenje navzočih dražiteljev, predvsem tistih, ki so bili zainteresirani za nakup kuhinjske opreme vrtca. Skupna vrednost prodanega inventarja brez kuhinjske opreme je znašala 609,00 EUR. Postopek javne dražbe je bil izveden v nasprotju s pravili javne dražbe, in sicer v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 40. člena Uredbe, ki določa način izvedbe dražbe. V skladu z navedenima določbama, se izklicna vrednost stvarnega premoženja oziroma vsaka nadaljnja cena izkliče trikrat. Če nobeden od udeležencev javne dražbe navedene cene ne zviša pred tretjim izklicem, se šteje, da je sprejeta tista cena, ki je bila izklicana trikrat. Ko je cena izklicana trikrat, oseba, ki vodi javno dražbo, ugotovi, komu in po kakšni ceni je bil predmet javne dražbe prodan in kupca pozove k podpisu pogodbe. Če izklicna vrednost ni bila dosežena, je javna dražba neuspešna. Komisija ugotavlja, da je izvzem posameznih premičnin, ki so bile objavljene in določene za prodajo na dražbi, med samo dražbo nedopusten. Premičnine bi morale biti prodane po zgoraj navedenem postopku, v kolikor za posamezno premičnino ne bi bilo nobenega kupca, pa bi bila dražba neuspešna.
V skladu 5. členom ZSPDPO stvarnega premoženja države in samoupravnih lokalnih skupnosti ni dovoljeno odtujiti neodplačno, razen, če je to dovoljeno z zakonom, odplačno pa samo pod pogoji in na načine, določene v tem zakonu.
V skladu s 33. členom ZSPDPO se premično premoženje države in samoupravnih lokalnih skupnosti lahko brezplačno prenese z neposredno pogodbo na drugo osebo, če:
- je njegova knjigovodska vrednost nič in je izločeno iz uporabe in so bili postopki razpolaganja na podlagi drugih metod neuspešni in se prenaša na osebe javnega prava, nevladne organizacije in druge pravne osebe, ki delujejo v javnem interesu ali
- je predmet prenosa žival ali posebna tehnična oprema, ki se prenaša v last njenega imetnika, za katerega imajo posebno subjektivno vrednost in niso več primerni za izvrševanje nalog upravljavca ali
- je njegova knjigovodska vrednost nič in je izločeno iz uporabe in bi bili stroški uničenja višji od pričakovane kupnine ali
- gre za vojaško pomoč države v skladu s predpisi o obrambi ali
- gre za pomoč ob naravni ali drugi nesreči ali za zagotavljanje potrebne pripravljenosti na naravne ali druge nesreče v skladu s predpisi.
Komisija ocenjuje, da v času dražbe premičnin, niso bili izpolnjeni navedeni zakonski pogoji za neodplačno razpolaganje s premičninami.
Nadalje je bilo pri pregledu blagajniških prejemkov ugotovljeno, da je na javni dražbi za prodajo občinskega premičnega premoženja starega vrtca hkrati kot predsednik omenjene komisije za prodajo in kupec sodeloval občinski svetnik občine, ki je za 51,00 EUR kupil bojler, mizo, 2 polkrožni mizi, 17 stolov, radio kasetofon ter plinsko jeklenko. Drugi odstavek 40. člena Uredbe določa, da na javni dražbi kot dražitelji ne morejo sodelovati cenilec, člani komisije oziroma oseba, ki vodi javno dražbo, in z njimi povezane osebe. V opisanemu primeru je prišlo do konflikta interesov pri prodaji premičnin vrtca samemu predsedniku komisije za prodajo, ta pa je pridobil premoženjsko korist, do katere ob doslednem spoštovanju zakonodaje ne bi bil upravičen, saj ne more nastopati kot kupec na dražbi.
Komisija na podlagi navedenega ocenjuje, da bi morala občina v skladu s določbo drugega odstavka 4. člena ZSPDPO postopke ravnanja s stvarnim premoženjem voditi učinkovito, s čim manjšimi stroški in na podlagi metod, ki omogočajo najugodnejše rezultate za državo in občino.
Ravnanje uradne osebe občine in ravnanje vodje dražbe predstavljata kršitvi dolžnega ravnanja, ki sta drugemu subjektu oziroma posamezniku omogočili pridobitev neupravičene koristi, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik