Ravnanje uradnih oseb na upravni enoti, ki v nasprotju z določili koncesijskega akta izdajo dovoljenje za izkoriščanje in izvajanje del pred sklenitvijo koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin ter s tem poslovnemu subjektu omogočijo neupravičeno izkoriščanje teh surovin, ustreza definiciji korupcije v smislu 3. alineje 2. člena ZPKor.
Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPKor) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) na seji dne 14.1.2009 sprejela naslednje
Načelno mnenje številka 155
- Ravnanje uradnih oseb na upravni enoti, ki v nasprotju z določili koncesijskega akta izdajo dovoljenje za izkoriščanje in izvajanje del pred sklenitvijo koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin ter s tem poslovnemu subjektu omogočijo neupravičeno izkoriščanje teh surovin, ustreza definiciji korupcije v smislu 3. alineje 2. člena ZPKor.
Obrazložitev
Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) je prejela prijavo o domnevnih nepravilnostih v zvezi s postopkom pridobitve koncesijske pogodbe in dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin na določenem prostoru.
Pristojnost Komisije, da daje načelna mnenja, ureja 2. alineja 18. člena ZPKor, v 3. alineji 2. člena ZPKor pa je določeno, kaj v tem primeru pomeni beseda “korupcija”. Pristojnost dajanja načelnih mnenj iz 2. alineje 18. člena ZPKor je natančneje urejena v 1. alineji 13. člena Poslovnika komisije, ki določa, da Komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor. V drugem odstavku istega člena Poslovnika pa je prav tako določeno, da mnenja Komisije iz prve alineje prejšnjega odstavka nimajo pravnih ali materialnih posledic. Komisija poudarja, da sprejemanje načelnih mnenj ni postopek odločanja o pravicah in dolžnostih posameznika, saj že sam pojem “načelno mnenje” pove, da gre za neobvezne smernice, po katerih nedoločeno število neidentificiranih subjektov lahko ali pa tudi ne oblikuje svoje ravnanje, da se izognejo situacijam, v katerih lahko zapadejo tveganjem korupcije.
Komisija poudarja, kar je v odločbah ugotovilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, da preprečevanje korupcije izhaja iz samih temeljev pravne države. Pri tem pa ne gre le za preprečevanje posledic kršitev dolžnega ravnanja in omogočanja neupravičene koristi, temveč za preprečevanje samih vzrokov oziroma tveganj, ki do takšnih kršitev in neupravičenega okoriščanja lahko privedejo. Namen preprečevanja korupcije je predvsem v tem, da do posledic sploh ne pride. Zaradi tega Komisija opozarja, tako kot večkrat doslej, da ne ugotavlja subjektivne odgovornosti udeležencev obravnavanega primera, niti konkretnih posledic njihovega ravnanja, ker za to ni pristojna, ampak se v načelnih mnenji opredeljuje do dejanskega stanja, se pravi do vzrokov in tveganj za korupcijo, ki ga primerja z zakonsko definicijo iz 3. alinee 2. člena ZPKor. Na ta način oblikuje protikorupcijske standarde, pravila in vzorce zaželenega vedenja, ki korupcijo preprečujejo tako, da se ljudje sami, brez zunanje prisile izogibajo že vzrokom in tveganjem za njen nastanek, ne le posledicam.
Komisija je za obravnavo predmetne zadeve zaprosila pristojne organe za pojasnila in ustrezna gradiva o celotnem postopku podelitve rudarske pravice, sklenitve koncesijske pogodbe in izdaje dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin. Po preučitvi pridobljene dokumentacije je razvidno, da je poslovni subjekt v začetku leta 2006 na Ministrstvo za gospodarstvo vložil vlogo o zainteresiranosti za izkoriščanje tehničnega kamna dolomita na pridobivalnem prostoru v določeni slovenski občini. Na podlagi popolne vloge je bil skladno s prvim odstavkom 17. člena in 106. členom Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 8/2007; v nadaljevanju ZRud) pričet postopek za izdajo koncesijskega akta iz 15. člena ZRud. Vlada Republike Slovenije je tako na svoji redni seji zaradi izpolnjevanja vseh formalnih pogojev izdala oziroma sprejela koncesijski akt – uredbo o rudarskih pravicah za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin v več okoljih (v nadaljevanju uredba, koncesijski akt), med katerimi je bil tudi prostor, ki je predmet prijave.
V skladu z 12. členom Uredbe ter drugim odstavkom 16. člena in tretjim odstavkom 17. člena ZRud je Ministrstvo za gospodarstvo začelo postopek javnega razpisa in v začetku leta 2007 objavilo javni razpis za podelitev rudarskih pravic za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin v določenih okoljih, na katerega se je za enega od pridobivalnih prostorov kot edini prijavitelj prijavil poslovni subjekt A. Strokovna komisija za ocenitev prijav na razpis je po skrbni presoji dokumentacije z vidika izpolnjevanja pogojev za pridobitev rudarske pravice izdala predlog izbora nosilcev rudarske pravice. Ministrstvo za gospodarstvo je nato sredi leta 2007 s pravnomočno odločbo izbralo že omenjeni poslovni subjekt za nosilca rudarske pravice na želenem pridobivalnem prostoru. V 1. točki izreka predmetne odločbe je jasno določeno, da se rudarska pravica poslovnemu subjektu podeli za določeno dobo od dneva sklenitve koncesijske pogodbe. V drugem odstavku 16. člena pa tudi uredba določa, da mora nosilec rudarske pravice skleniti koncesijsko pogodbo pred pridobitvijo dovoljenja za izkoriščanje ali dovoljenje za opustitev izkoriščanja.
Komisija iz razpoložljive dokumentacije v nasprotju s tem ugotavlja, da je poslovni subjekt še pred sklenitvijo koncesijske pogodbe na pristojno upravno enoto vložil vlogo za izdajo dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin tehničnega kamna in upravna enota mu je dovoljenje tudi izdala ter s tem ravnala v nasprotju s predmetno uredbo. Takšnega stališča je tudi Ministrstvo za gospodarstvo v svojem strokovnem mnenju, pri čemer še dodaja, da je osnovni pogoj za pridobitev koncesije odločba o izbiri nosilca rudarske pravice, zatem je potrebno skleniti koncesijsko pogodbo in šele nato lahko koncesionar pridobi dovoljenje za izkoriščanje in izvajanje del s strani upravne enote. Šele pridobitev vseh treh predmetnih pravnih aktov v opisanem vrstnem redu je pogoj za izkoriščanje mineralne surovine na podlagi koncesije.
V predmetnem primeru je bil po mnenju Komisije kršen tudi 49. člen Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 8/2007; v nadaljevanju ZRud-UPB1), ki določa, da se mora med drugim k vlogi za izdajo dovoljenja za izkoriščanje ali opustitev izkoriščanja priložiti dokazilo o pridobljeni pravici za izkoriščanje. Iz same odločbe o podelitvi rudarske pravice poslovnemu subjektu je namreč jasno določeno, da se rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje tehničnega kamna – dolomita podeli za določeno dobo od dneva sklenitve koncesijske pogodbe.
Komisija v zaključku ugotavlja, da opisano ravnanje uradnih oseb upravne enote, ki so izdale dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin še pred sklenitvijo koncesijske pogodbe, s tem kršile veljavno zakonodajo in tako omogočile poslovnemu subjektu neupravičeno izkoriščanje mineralne surovine, ustreza definiciji korupcije v smislu 3. alineje 2. člena ZPKor.
S tem je načelno mnenje utemeljeno.
Drago Kos
Predsednik